DLUPP. 25 LET. Razstava članov Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije
11. 6. – 25. 8. 2020

Jože Denko, predsednik DLUPP-a

Ko prestopim mejo Trojanskega klanca proti Muski Soboti, se življenje upočasni, postane melanholično. In ko pomislim, da je pokrajina, ki se ji približujem, sprva samo horizont, nad katerim se sonce prižiga in ugaša, se zavem danosti tega okolja, ki mu pravimo Pomurje. Zavedam se tistega, kar vpliva na gen, ki se je tej pokrajini prilagajal skozi evolucijo … V osemdesetih letih so likovni kritiki omenjali, da ljubljanski pokrajini pripada grafika, pokrajini ob Muri pa barve, kolorizem. Tako kot je leopard zaradi gena najhitrejša žival na svetu, je tudi videnje barve, ki je v preteklosti plemenitila naše slikarje, v genskem zapisu našega človeka.

Kultura in umetnost sta bogastvo, ki ga lahko delimo drug z drugim. Tako obogatimo svoj duhovni svet, olepšamo svoj vsakdanjik in oplemenitimo okolje, v katerem živimo. Z raznolikostjo navad, kulture in umetnosti je naše življenje bolj kakovostno in prijetno.

DLUPP je društvo, ki je že nekaj časa uveljavljeno v slovenskem in mednarodnem prostoru. Ima 23 članov, ki delujejo v Murski Soboti, okolici ali v Ljubljani. V okviru društva si med drugim prizadevamo za povezovanje umetnikov. Z dejavnostmi, ki jih pripravljamo, pa skrbimo tudi, da se javnost pobliže seznani z likovno ustvarjalnostjo. Z domačimi in mednarodnimi razstavami povezujemo tudi narode iz srednje Evrope. Z ustanovitvijo »velike Evrope« so se poti skrajšale, vendar so zdaj zahtevnejše. Zavedati se moramo namreč, da smo del družine narodov in kultur.

Namen razstave je predstaviti delo članov DLUPP-a v zadnjih 25 letih. Naj bo ogled razstave tisti, ki vam bo izoblikoval mnenje o delu naših ustvarjalcev.

Janez Balažic

Zagledani v univerzalne horizonte

Pomurje, na vse strani odprti prostor ob Muri torej, je od davnin sem bivajoče zavezoval, da so tod naseljene duše svojo prisotnost osmišljale z relikti ustvarjalnega. Seveda, od prazgodovine sem, čez bronasto, železno, rimsko, zgodnje, visoko in poznosrednjeveško dobo ter domala do konca 19. stoletja je moč imaginarnega izzvenevala v povezavi z magično ritualnimi, mitičnimi in religioznimi podmenami. In domala v kolektivni anonimnosti. K sreči se je tam v zadnji tretjini 14. in zgodnjem 15. stoletju iz tega izvil mojster Janez Aquila, čigar opus dobro označujejo dokumentarni zapisi in znamenja pripadnosti slikarskemu cehu na gotskih poslikavah, ohranjenih v Prekmurju in v zaledju. DLUPP se je formiral leta 1992 in pomenljivo je, da ravno v letu, ko smo se spominjali 600 let poslikave v Martjancih.

V času novega veka, zlasti v obdobju baroka, v 19. stoletja in posebej v času historizmov, je mogoče personificirati vrsto umetnikov, katerih dela so zanesla v pomurski umetnostni milje označevalce srednjeevropske duhovne širine. V dobršni meri ti horizonti odzvanjajo v umetniških opusih prvih akademsko, v umetniških metropolah izoblikovanih likovnih umetnikov, kakršni so kipar Jožef Ajlec (1874-1944) in slikarji Roman Fekonja (1868-1910), Ivan Žabota (1878-1939), Franc Košar (1884-1952), Ante Trstenjak (1894-1970), Ivan Kos (1895-1981), pa seveda Ludvik Vrečič (1900-1945), Karel Jakob (1908-1981), Lajči Pandur (1913-1973), kipar Franc Kühar (1916-1945) ter umetniški fotograf Jože Kološa Kološ (1920-1998).

Če je torej poleg osebno izpovedno-umetniške recepcije mogoče prepoznavati v tej generaciji srednjeevropske prvine, pa se je v generacijah po 2. svetovni zaznavno kot študijski center scela uveljavil vpliv ljubljanske likovne akademije. Prvo generacijo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost zaznamujejo poleg formalnih likovnih okvirjev pestre modernistične razsežnosti, z zaznavno avtopoetskimi zveni. Torej, nesporno osrednje mesto, tam na prehodu v sedemdeseta leta 20. stoletja pripada umetnikom, ki so delovali v skupini DHLM (Danč, Hauko, Logar, Mesarič) in drži, kot pravi Mitja Visočnik, da je »naznanila dejanski začetek revolucionarnega obdobja pomurske likovne umetnosti, v katerem je nato avantgarda brezkompromisno izzvala ostanke lagodne preteklosti«, ki so z ustvarjalnimi rezultati presegli provincionalno raven in se uveljavili v osrednjeslovenskih umetniških tokovih. Ne kaže pa spregledati, da se je tedaj tudi v Lendavi izoblikovala močna skupina avtorjev, sicer v Zagrebu delujoči Zoltan Gabor, kipar Ferenc Kirárly in Suzanne Király Moss.

K profiliranju t.i. sodobnega prekmurskega umetniškega kroga pa so že v sedemdesetih in zlasti osemdesetih letih,  v časih iztekajočega se visokega modernizma in postmodernističnih iskanj, vplivno prispevali Nikolaj Beer, Štefan Galič,  Zdenko Huzjan ter Ignac Meden. Pomenljivo je, da gre med njimi za umetnike, ki ne živijo v Prekmurju, pozneje tudi  Marjan Gumilar, Irena Brunec-Tébi, Igor Banfi, Robert Černelič, Mitja Ficko in še kdo,  vsemi svojimi lokalnimi in na pol mitičnimi »barvami«, postavljajo na privzdignjeno raven v sublimiranih likovnih refleksijah.

Dejstvo je, da omenjeni krog, z njim pa tudi generacijo umetnikov, ki je od srede 80. let odločilno prisotna v prekmurskem in širšem kulturnem prostoru, zaznamuje univerzalna, transnacionalna duhovna in likovna orientacija, pri čemer kaže izpostaviti predvsem opus Sandija Červeka in Mirka Rajnarja.

V danem okvirju, seveda ne namenoma, ni mogoče prezrti slehernega izmed ustvarjalcev, ki jih cehovsko druži DLUPP. Zagotovo o tem verodostojno pričujejo tako njihovi opusi in razstavljena dela ter kataloške obravnave. Naposled je potrebno povedati, da gre za umetnike, ki močno presegajo regionalne zastavke, kajti z lastno kreativno močjo so že dolgo zagledano v univerzalne horizonte.