Za barvo in svetlobo gradi Petkovičeva magične prostore nostalgičnega zvoka: tihe interiere, osamljene, vase zaprte figure, čudne, nedorečene ambiente. Tu so skoraj obvezno prisotna vrata ali okna: kot simbol izhoda? Ali brezupa? V tehničnem pogledu je slika grajena z izkušenim vodenjem čopiča, zasičena s pigmentom in fino harmonijo. Na uravnoteženi površini slike zažari drobec močne barve ali se odpre nova dimenzija prostora s snopom nenavadne svetlobe. Po pravilu je slika prelita z neko mirno difuzno svetlobo. To je naravna zamišljenost raziskovalca, prostor v sliki in prostora v slikarju. Ne glede na posamezne tehnične nesigurnosti, ki so posledica nezadostnih izkušenj, pade v oči resnost pristopa te slikarke k problematiki, katero ta koncept ponuja: odsotnost improvizacije, sigurna risba, logična kompozicija, koloristična potrditev in edinost vseh elementov slike. Slika je grajena s podaljšanim trajanjem inspiracije, ima čas svoje rasti kakor tudi čas svojega trajanja.

 

Grupa 676, ki jo sestavljajo arhitekt Ivo ošnjaković, likovni pedagogi Endre Göntér, oto Jurgec, Ivo irci in fotograf Jovo Radović, je bila ustanovljena v Murski Soboti pred dobrimi petimi leti. Letos se po medsebojnem dogovoru predstavljajo samo prvi trije člani – vsak z večjim številom eksponatov. Kot gostje skupine pa hkrati razstavljajo tudi likovniki iz Ptuja: brata Jelko in Marjan Berlič ter Branko Zorec.

Razstava del samo treh članov Grupe 767 nam ne more dati celovitega in objektivnega poglda nad vrednostjo in pomenom skupine v sodobnem likovnem dogajanju v Prekmurju. Zagotovo pa so prizadevanja posameznih članov skupine ustvarjalen prispevek domačih ustvarjalnih sil k še večji popularizaciji in razmahu likovne produkcije, ki v tem času poteka v našem ožjem kulturnem prostoru.