Slikarstvo Mirka Rajnarja lahko uvrstimo med tiste iz Prekmurja izvirajoče slikarje, ki so s svojimi deli vnesli v slovensko likovno umetnost značilne prvine severnoevropskega ekspresionističnega izraza. Pri tem imam v mislih tesnobno razpoloženje, fizično in duhovno, dramatično občutje domače krajine in ljudi, mističen kolorit, avtentično, eruptivno, nemirno, dolgo ali kratko slikarsko potezo… skratka poudarjeno emocionalno intenziteto, ki se je kot antipod »slikarstvu radostnega Mediterana« vraščala v sodobno likovno umetnost pri nas.

Pojem male plastike se priokusa majhnih kipov ne more zlahka otresti, vendar pa ima mala plastika z majhnimi kipi prav tako malo opraviti kot velika plastika s Hermanovim spomenikom v teutoburskem gozdu: tisočletje dolgo je to bila zvrst, trden žanr s preglednimi, vendar pa tudi z nasprotujočimi si značilnostmi. Mala plastika je pomenilo skico, bežen vtis, veselje do eksperimentiranja, večjo svobodo, svežino in živahnost, po drugi strani pa tudi oznanjanje stereotipov, zaporedje in masovno produkcijo, vse do produkcije modelov. In vse to je pomenilo skupine figur, množico ljudi, bogatejše ritme gibanja in prostora, pripoved, anekdoto, ikonografijo malih ljudi, karikaturo, drolerijo, pa tudi ritualiziranje fetiša, amuleta, idola plodnosti. Pomenilo je to nadalje haptiko, stvarnost, oprijemljivost vse do božanja roke, vendar pa tudi krhko gladkost porcelana in drobljivost gline. Pomenilo je to, da se je merilo življenja zdelo pomanjšano, in sicer vidljivost in prijema, pa tudi optična distanca, kajti zmanjšanje je istočasno tudi perspektivistično skrajšanje – dialektika zaznavanja, ki je bila meje na objekt d'art in miniaturo vedno znova ohranila tekoče.

Prek 50 likovnih ljubiteljev je v teh 30 letih izkazovalo Likosu zvestobo. Eni le nekaj let, drugo celih 30 let. S selekcijo najboljših smo zastopali Prekmurje na mnogih občinskh , območnih, republiških in mednarodnih razstavah, ter dosegli številna priznanja. Žal smo v zadnjih letih izgubili 3 izvrstne člane, Vidonjo, Bezneca in dr. Hekliča.

Ko danes po 30-letni prehojeni poti LIKOS-a obujamo spomine n aprek 100 razstava po vsej Sloveniji, po številnih podjetjih in šolah, je prav, da se ob tem zazremo vase. Da bomo zmogli z izkušnjami, ki so za nami, s toleranco in človeško dostojnostjo preseči tiste pomanjkljivosti, ki so jim v preteklosti ponekod botrovali malodušnost, nevednost in samozadosten, vase zagledan provincializem.

Na soboški razstavi Andrása Endre Tornaya je predstavljenih blizu petdeset del, kar bo gotovo pomemebna postaja na njegovi poti. Posamezna dela nosijo sporočilnost doslednega, izredno premišljenega, čustveno bogatega kiparja, skupaj pa se to oglaša v učinkovitem mojstru obraza. Tornay je originalna osebnost, v njegovem delu živi v organski simbiozi ljudski oblikovni zaklad obdelave lesa, poznavanje in spoštovanje materiala, konstrukcije konstruktivizma, red geometrije, ki vse pretke, plodno bogastvo domišljije in izobrazbe, kiparska moč in edinstveno razumevanje sveta. Njegovo delo se lahko primerja, toda njegove učinke in rezultate ni moč napasti, ker razpolaga z zmožnostjo stvarjenje in poselitvijo lastnega sveta. To pa je dano le redkim.

                                                                                                        Salamon Nándor