Nikolaj Beer je slikar, katerega likovni izraz pomeni konstruktivno nadaljevanje slikarstva Ludvika Vrečiča (1900–1945)oziroma njegovih ekspresivno občutenih motivov prekmurske pokrajine, nastalih 30. Letih tega stoletja, in gestualnega slikarstva sproščene poteze s čopičem Ladislava Danča (1932– 1979), kakršnega odražajo njegove slike goričke pokrajine, nastale v zadnjih letih Dančevega življenja, nabite in prežete s posebno energijo goričkega sveta in panonske ravnice ter njune konfiguracije nizkega gričevja in širnega obzorja.

...

Barvanje z akvarelnimi barvami je podobno življenju. Je geneza, polna vznemirljivih napetosti naključij in zavestnih možnosti, in rojstvo, katerega končni rezultat je venomer prepletenost s številnimi vprašanji. V svojih slikah si prizadevam najti ta svojevrsten, nenavadni svet. In če i ga včasih uspe, potem mi pomeni starodavno poistovetenje, pomeni mi zlitje in poistovetenje z meterialom.

Pogačarjev opus karakterizira poudarjena likovnost, ki se izraža s finim obravnavanjem slikarske površine, z barvnimi in strukturalnimi gradacijami, z zarisi, sevanji in s samo barvitostjo. Barva je postala primarno izrazilo, ki pogosto ustvarja materialnost slike v haptičnem, taktilnem in strukturalnem smislu. Vsebinski poudarki so doseženi tudi s samo konstelacijo barv, ki je v novejših delih najpogosteje v spektru od prosojno rožnate prek sijoče rumeno oranžne game do rdeče v vseh gradacijah. Strukturalna artikulacija temelji na menjavi gosto nanešenih pastoznih nanosov, na prosojnih slikovnih partijah in na povsem neposlikanih slikovnih fragmentih. Avtor včasih strukturira sliko celo s kolažiranjem z neslikarskimi materiali ali z dodajanjem samostojno poslikanega segmenta.

Zmago Jeraj je perfekcionist v pravem pomenu besede. Kompozicijska skladnost nejgovih fotografij, izpeljanih z estetsko relevanco, se zdi kot predpogoj in edino možno izhodišče, da posnetek sploh nastane. Iskanje in nenadno odkritje situacij, ki ustrezajo vizualnemu kontekstu njegovega sporočila, zahteva hipno odzivanje, vendar avtorjevo kadriranje takšne objektivizacije njegovega pogleda ne razkriva. Perfekcija likovne gradnje daje občutek o premišljenem raziskovanju fiksiranega trenutka, ki jo omogoča le suvereno obvladovanje likovnih meril in definirana predvizualizacija pripovedi. Večina fotografij je realizirana v črnobeli tehniki z bogatim registrom sivin in ekspresivnim vključevanjem črnobelega antagonizma. Dela le z naravno lučjo, ne glede na vremenske in časovne pogoje, da bi ohranil prvinsko svetlobno vzdušje. Njegov avtorski način določa mehkobno učinkujoča prezentacija zabrisanih kontur, ki reducira nepomembne podrobnosti in izpostavlja tektoniko likovnih elementov. Kompozicijsko in pomensko mrežo sestavljajo oblikovna in vsebinska nasprotja, med katerimi posebej izstopa dinamika smeri gibanj, gibov in pogledov predstavljenih figur, ki s svojo hkratno raznoterostjo znova potrjuje mojstrstvo odločilnega trenutka. Likovna afirmacija, ki daje ciklu Krivoustnežev ekskluzivni značaj, je morda zadnja v vrsti paradoksalnih evokacij. Z njo je Zmago Jeraj dokončno izničil dolgoletna prizadevanja, da bi svoje Krivoustneže postavil tja, kamor tudi sicer sodijo – med preproste ljudi naše vsakdanjosti, ki z ničemer ne izstopajo od povprečja, niti na pustni dan, ko bi lahko bilo drugače.