2000
- razstava slik
21.12.2000 - 22.1.2001

Huzjan nam s svojim slikarstvom govori o eksistencialni stiski in človeški tesnobi, ni pa tesnoben sam način njegovega slikanja. V nasprotju z mnogimi slikarji, ki se čutijo dolžne govoriti o slikanju kot o trpljenju, kot da bi to ne bilo razvidno iz prenekaterega izdelka, je Huzjanov način slikanja nežen in uživaški. Sliki posveti vso svojo pozornost. Samo slikar, ki ve, kje so njegove meje, lahko ve, kako daleč je sploh prišel in pri tem ne postane prevzeten.

Huzjanove figure v nobenem primeru ne moremo označiti kot sanjske figure. Huzjanov homunkulus, je hkrati ustvarjena forma in tista točka, skozi katero lahko postane Huzjanov razmislek o svetu artikuliran. Huzjan na likovno izviren in mojstrski način neponovljivo govori o splošnosti tega sveta. Čuden paradoks, ki ga je deležen vsak velik umetnik, je ta da bolj, ko ti problemi postajajo splošni, bolj so pristno naš subjektivni problem. In samo skozi pristno subjektivne občutke, doseže ta govorica svoj smisel in namen. Katarzo, spričo katere se svet zdi vsaj malo boljši ravno v tisti točki, kjer je najbolj siromašen in hitro pokvarljiv – v svoji človečnosti.

                                                                                Robert Inhof

- skupinska razstava
17.11. - 17.12.2000

Ugotovimo lahko, da so skulpture malih dimenzij , ki so nastale v 90. Letih, živo prisotne v ustvarjanju sodobnih slovenskih kiparjev, in to ne le kot obrobno razmišljanje in eksperimentalno preverjanje možnosti kasnejše povečave, temveč kot avtonomna, samosvoja kiparska disciplina.
V njih resda ni opaziti revolucionarnosti, ki bi bolj hrabro inscenizirala, arhitektualizirala galerijski prostor, na primer v smislu svetlobno-kinetničnih objektov ali objektov, pri katerih je opaziti prisotnost znanstvenih raziskav, povezanih z umetniškimi, a kljub vsemu lahko rečemo, da večina zbranih del na naši razstavi odraža nezamenljiv rokopis, identifikacijo ustvarjalca s skulpturo, ki je ustvarjena v kontinuirani nadgradnji že doseženega, ob stalnem ustvarjalčevem azmišljanju ustvarjenega likovnega izraza, ki opredeljuje presežno vrednost njihovega umetniškega dela, pomembnega za razvoj sodobnega slovenskega kiparstva.
                                                                     Franc Obal

- razstava dela Bogdana Groma
12.10. - 5.11.2000

Rdeča nit razstave je Gromov odnos do novega prostora, do ameriške kulture, do tistega pradavnega sveta Indijancev ali do neposrednega družbenega okolja v velikem mestu. Edini skok v »slovensko« preteklost pomeni pravo novost: prvič razstavlja 4 akvarele iz ptujskega obdobja, ko je kot mladi profesor občudoval starejšega Jana Oeltjna, »mentorja in prijatelja«, kot sam napiše pod karikaturo. S to razstavo se sicer skromno, a kvalitetno predstavlja umetnik, ki si po tehničnem mojstrstvu, po raznolikem in obsežnem opusu in po ustvarjalni moči zasluži mesto v naši likovni zavesti.
                                                                                      Irene Mislej

- razstava slik
12.10. - 5.11.2000

- razstava skulptur Nace Rojnik
5.9. - 30.9.2000

Vsekakor se Naca Rojnik raje kot s koncepti ukvarja z oblikami. Neizmerno več ji je do tega, da umetnost ustvarja v neposrednem dotiku z rokami, kot da o njej samo razmišlja. Brez zadržka bi zato lahko rekli, da je njen odnos do oblikovanja skulpturalnega volumna povsem klasičen, le napolnjen je z novim, netradicionalističnim dojemanjem statusa kiparskega objekta in njegove dejavne vloge pri nagovoru gledalca. Nacini kipi so kot zelo osebna revalorizacija klasične obrti, ki se uresničuje v plodovih zadovoljstva pri delu z rokami in v izzivalnem preizkušanju intrigantnih in neulovljivih učinkov dokončanega dela. Pri tem pa je njeno ustvarjanje prefinjeno, kar konec koncev pomeni isto kot poglobljeno in resno, in to se odraža tudi v modri, odrešilni meri relativnosti pri vseh uporabljenih skrajnostih.

                                                                        Marko Košan

« 1 | 2 | 3 »