Svet, ki ga ustvarja Marija Lucija Stupica, je svet nežnosti, pričakovanj, radosti in hkrati svet bolečine in strahu. Nevsiljivo sočutje in milina, ki prevevata njene ilustracije, nosita v sebi čustven naboj, ki pa se s svojo resnostjo izogne vsakemu sentimentalizmu. Zasnova tega likovnega sveta je takšne narave, da ustreza tako optimističnim pravljicam bratov Grimm, kakor tudi pesimističnim, mitom sorodnim pravljicam Hansa Christiana Andersena. Marija Lucija Stupica nam ta tihi svet posreduje na povsem ustrezen način. Mojstrsko nam ga predstavi kot svet, za katerega se nam za trenutek zdi, da ni naslikan z barvami na papir, ampak da je sestavljen iz stare in krhke pajčevine, ki bi se sesula v prah, če bi se tega sveta dotaknili ali zmotili tišino upodobitve z govorjenjem. Pravljični svet Marije Lucije Stupice tudi nam, ki smo opustili, kar je bilo otroškega, na način neme zgovornosti podobe govori podobno melanholično kot Shakespeare v prvem prizoru četrtega dejanja Viharja (prev. Matej Bor):

Beer je v svojih rojstnih Križevcih na Goričkem slikal napise na pogreben kočije. Kot je bila navada v protestantskih krajih, je šlo za svetopisemske napise. Eden izmed njih je bil tudi napis: »Danes meni, jutri tebi.« Namen takih napisov je bil, žalujoče napotiti na razmislek o kratkotrajnosti človeškega bivanja in na razmislek o dejstvu, da smo na zemlji samo gostje, ki ne vemo, ne kraja ne časa prenehanja našega gostovanja. Taki vozovi danes niso več v uporabi in so večinoma uničeni. Lepo ohranjen primerek takega voza pa še lahko najdemo v Lončarovcih, vasi, ki se nahaja v bližini Križevec. Na tem vozu je še vedno razviden napis v prekmurščini, ki pravi: »O Bog, k tebi iden, ár eté neman stalnoga mesta.«

Heiligerjeva zavestna odločitev za fotografijo, se pravi za praktičen in mobilen umetniško ustvarjalen medij, mu danes, v času globalizacije, omogoča hitro in učinkovito komunikacijo s celotnim svetom, posebej s tistim izbranim kulturnozgodovinskim, sociološkim in geografko pogojenim ambientom, ki je napolnjen z intenzivno svetlobo in odraža nek poseben, za umetnika vabljiv kolorit. To velja poleg številnih drugih dežel se posebej za dežele Mehiko, Španijo in Portugalsko, kjer je Heiliger tudi največ ustvarjal.

                                                                                                                Franc Obal

Razstava »Neznani Lojze Spacal« odkriva del njegovega manj znanega opusa, sebinsko vezanega prav na Slovensko Istro. Predstavljene risbe in slike na papirjum v poslednjem letu njegovega življenja naključno najdene na podstrešju njegovega tržaškega stanovanja, nam ponujajo tudi zgodovinski vpogled v mojstrovo najbolj raziskujoče obdobje, ko se je radikalno odmaknil od magičnega realizma, in popolnoma neobremenjen z aktualnimi evropskimi trendi ali z italijanskim metafizičnim slikarstvom ali z – v slovenskem prostoru uveljavljenim – socrealističnim slikarstvom, razvijal avtorsko prepoznavno likovno govorico. To je hkrati čas, ki je opredelil mojstrov celoten življenjski in ustvarjalni vitalizem: znani in preprost Picassov moto: »Ne iščem – najdem« mu postane edini moto in edina prava resnica na sicer vedno skrivnostni ustvarjalni poti.