Skupna razstava Zdenke Žido in Sandija Červeka predstavlja hvalnico slikarstvu, še toliko bolj, ker je pri obeh umetnikih problem svetlobe glavni problem. Svetloba pa predstavlja enega od osnovnih pogojev človeškega vida in hkrati s tem tudi slikarstva nasploh. Razlika med slikarstvom Zdenke Žido in Sandija Červeka ni takšne vrste, da bi jo lahko enostavno razumeli kot komplementarno razmerje med pozitivom in negativom, kot to lahko recimo vidimo v primeru črnih figur na rdečem ozadju in rdečih figur na črnem ozadju starogrške lončenine, saj Zdenka Žido pri slikanju uporablja skorajda vse barve, Sandi Červek pa izključno črno barvo. Problem pri njunih slikah je isti, to je namreč svetloba, različni pa so njuni pristopi k temu problemu. Pri Zdenki Žido gre za problem naslikane svetlobe kot energetskega centra, pri Červekovih slikah pa ne gre za energetski center ali sij svetlobe, pač pa za njen odsev. Ob slikah Zdenke Žido imamo občutek, da se je čas ustavil, ob slikah Sandija Červeka pa, da skozi medij svetlobe gledamo čas v svojem trajanju.

Skulpture malih dimenzij Vasilija Ćetkovića Vaska so unikatna umetniška dela, ustvarjena v kiparjevem zanosu in predanosti izbranemu ciklusu, ko se Ćetković izrazi do skrajnih meja lastne umetniške moči. Morda nas zavedejo skupne slogovne značilnosti in podobni kiparski nagovori, vendar ostaja Ćetković dosleden pri oblikovanju in modeliranju v glini ali mavcu, izrezovanju in rezbarjenju v lesu, sestavljanju konstrukcij iz različnih materialov, vlivanju tekočega aluminija in izdelavi vsakega kipa, objekta ali strukturalnega telesa na drugačen način. Kljub na zunaj podobnim morfološkim in tipološkim oblikam odlikujejo Ćetkovićevo kiparstvo različno koncipirane in sestavljene ter osebno doživete oblike. Te izvirajo iz njegovega osebnega videnja idealne forme v veliki meri okroglih in ovalnih oblik, ki že same po sebi odražajo krog sklenjenega, večno potekajočega gibanja, toka in pretoka ustvarjalne energije, kar opredeljuje in karakterizira umetniško pot Vasilija Četkovića Vaska.

Likovna ustvarjalnost Franca Bencaka, po letih najstarejšega člana Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije, odraža njegovo veliko ljubezen in vero v ustvarjalno moč likovna umetnosti. Znotraj nje se ni zadovoljil le z enostavnim »nedeljskim« preslikavanjem narave, marveč je v njej iskal možnost za odkrivanje svojih kreativnih sposobnosti in uporabo znanja, ki si ga je pridobil med dolgoletnim opravljanjem poklica mizarja – specialista.

Deset let po njegovi samostojni razstavi v Galeriji Murska Sobota lahko ponovno spoznamo njegove risbe in slike, predvsem pa objekte, ki dokazujejo njegovo vztrajno in trdovratno prizadevnost pri oblikovanju idealnih, njemu najbližjih in najljubših, v notranjosti rojenih in doživetih oblik vrtljivih objektov.

Neutrudno raziskujoča umetniška osebnost akademskega slikarja Bogdana Čobala predstavlja sintezo ustvarjalca in likovnega teoretika, s čimer se je kot likovni pedagog večino delovne dobe ukvarjal tudi poklicno. V njegovem celovitem likovnoustvarjalnem opusu se enakovredno in soodvisno prepletata slikarstvo in grafika, podkrepljena hkrati z intenzivnimi likovnoteoretskimi raziskavami, s katerih dognanji polemizira v zmeraj novih likovnih ciklih. Le-te lahko uvrstimo v zaključene, vendar med seboj navezujoče se ustvarjalne faze, pogosto razčlenjene na posamezne segmente ali stopnje, z značilno menjavo likovnega izraza, teoretskih konceptov in izpovedne tematike. Hkrati lahko skozi celoten Čobalov opus, kot stalnico, spremljamo poglobljeno analiziranje problemov součinkovanja prostora, svetlobe in barve, ki se je intenzivno loteva tudi ultramoderna slovenska abstrakcija.