Slikarski opus Natalije Šeruga je avtorsko izredno prepoznaven. Ponekod slikarka sicer podatkovno preobremeni posamezno sliko in bi v likovnem smislu »manj« pomenilo več. Risba je v nekaterih momentih – predvsem pri lobanjah – brez potrebe infantilna, pri slikanju dlak in perja pa se izgubi občutek taktilnosti. Natalija Šeruga, kljub omenjenim pomankljivostim – ki pa niso tako usodne, kot se zdi na prvi pogled – zelo zelo izvirno in povsem v svojem konceptu uporabi mučeništva in izmučene ali motivno skorajda tako izrabljene stvari, kot so človeške lobanje. Slikarka zelo inteligentno doseže lastno govorico, ki se posrečeno vpenja v širšo kulturološko konstelacijo.

Preprostost in poenostavljenost Makučevih form nam razkrivata enega temeljnih principov modernistične umetnosti 20. Stoletja, v katerih sta poudarjena hotenje po prvinskih, primarnih formah in neposrednost izraza. Kot je to formuliral Constantin Brancusi v enem izmed svojih aforizmov: »Preprostost ni namen v umetnosti, vendar jo kljub temu dosežemo že tako, da stopimo v pravi smisel stvari.« To hotenje po preprostosti oblik, ki si osredotočene na bistvo in poglavitne lastnosti izraza, je podlaga za Makučeve oblike, ki vključuje neposrednost poenostavljene otroške risbe, stilizacijo gotskega slikarstva, grafite in druge primarnejše oblike likovnega izražanja. Z njimi mu uspeva koncentrirati obliko, poudariti njeno lastnost povzemanja in abstrahiranja nadrobnosti v poenostavljenosti, s katero poskuša izraziti bistvo.

Likos Murska Sobota je bržkone ena prvih povojnih ljubiteljskih likovnih sekcij v Sloveniji, saj je leta 1973, ko se je ustanovilo združenje likovnih skupin v okviru Zveze kulturnih organizacij Slovenije, delovala že polnih 10 let. V tem obdobju 40 let je organizacijska in vsebinska plat delovanja ljubiteljskih likovnikov Likosa doživljala vzpone in padce, toda delovati ni prenehala nikoli. Za to je poskrbelo njenih 45 stalnih ali tudi le občasnih članov. Za nekatere je članstvo v Likosu pomenilo in pomeni pravšnjo sredino za neobvezno strokovno izpopolnjevanje s pomočjo družnega likovnega dela v ateljeju ali v naravi, v likovnih kolonijah, na predavanjih, pomeni prijetno, a tudi tvegano izpostavitev lastnega likovnega dela strokovni in laični kritični presoji. Nič manj pomemben je prijeten občutek, ki s svojim petjem, plesom, igro ali z likovno stvaritvijo prispeva v kulturno tradicijo naroda. Ta je bila v vseh časih in je še danes kljub večji ali manjši stereotipnosti ali modernosti skupaj s profesionalno umetnostjo izvorni pogoj za vzravnano narodno držo. To bo ostala tudi jutri v krogu velike družine Evropske unije kot njen prepoznavni pogoj.