V vrsti malih skulptur najdemo primere z enako mero igrivega kot tudi zlobnega humorja, pa tudi primere, polne političnih in družbeno kritičnih namigovanj; v oblikah tradicionalnih plastik, od spomenika do skulpture fontane, odkrijemo ironične spore s filozofijo, zgodovino književnosti in umetnostno zgodovino. Mala plastika komentira tudi do še pred nekaj desetletji avantgardistično minimalistično in konceptualistično umetnost, ki pa se je medtem že postarala in se izgarala na starih izmih, ki so postali nedotakljivi, in na nekoč vzornih individualnih delih. Umetniki pa uporabljajo tudi skrunilne vzore, kot so na primer neosurrealistične inštalacije, ki z otroškimi igračami, porcelanasto okrasno drobnarijo, modeli hiš in živali zganjajo svojo mnogopomensko in včasih tudi srhljivo igro. Pustimo se presenetiti z vsakodnevnimi predmeti, iztrganimi iz konteksta, katerih uporabne vrednosti umetniki postavljajo pod vprašaj, s kombinacijami v novih konstelacijah ali, čisto enostavno, s pomanjševanjem tako realne kot tudi irealne resničnosti.

                                                                                                                           dr. Thomas Deecke

Otroštvo je čas posebne senzibilnosti do narave, ko otrok pridobi največ izkušenj. V mozaiku otrokovega življenja je prav zato ustvarjanje v galeriji ena od možnosti naučiti se opazovati, prisluhniti, primerjati, sestaviti, oblikovati ter brez zadrege narediti piko, črto in vse, kar temu sledi. Talent dobi možnost, da se polno razvije. Okrepijo se pogum, zaupanje in samovrednotenje.

                                                                                                                                       Jelka Geder-Kosi

Razstavi slik, grafik in risb Antona Cetina, Virgilije Nevjestića in Jožeta Zrima v Galeriji Murska Sobota botruje njihovo druženje na Šoli za uporabno umetnost v Zagrebu v letih 1954-1959 in skupno bivanje v Parizu, kjer so se ponovno srečaliu po končanem študiju v Zagrebu (Cetin in Nevjestić, priznana hrvaška likovna ustvarjalca, sta končala akademijo za likovno umetnost, Zrim pa višjo pedagoško akademijo) sredi 60.let dvajsetega stoletja. Anton Cetin danes živi in ustvarja v Torontu, Nevjestić je profesor na Inštitutu za restavratorstvo v Parizu, Jože Zrim je kot upokojen umetniški dekorater razpet med Parizom in svojim rojstnim krajem.

Sproščeno pestrost letošnjega Majskega salona poživlja vsak avtor po svoje in tako izpričuje težnjo po ustvarjalnosti, ki jo potrjuje že samo neverjetno število članov likovnega društva. Vsa ta dejavnost je gotovo značilna in pomembna - tudi zaledje za pojav pomembnih ustvarjalcev. Še posebno v časih, v katerih se lahko razglaša za umetnost že prav vse, seveda dobro vemo, da je resnična umetnost zelo redka; vendar ni na Majskem salonu nič redkejša kot na številnih drugih, bolj proklamiranih in odmevnih razstavah. Predvsem je pomembno, da slikamo, plešemo in se ustvarjalno veselimo življenja tudi tedaj, ko ga vidimo kot mračno negotovost, da lahko odkrivamo poezijo tudi v svetlobi mlak in gibanju žabjih zarodkov, da se lahko potopimo v svet in vase in želimo vse to tudi naslikati. Zato so vse podobe, ki izpričujejo življenjsko veselje, pričevanje o človeški potrebi po ustvarjalnosti in so vsaj za nekoga tudi izjemno dragocene, če ne za druge, nekatere med njimi vsaj za avtorja, ki zmore v krutem realnem svetu  z njimi laže tudi duhovno preživeti. Najprepričljivejše podobe pa se dotaknejo tudi drugih, in tega se toliko bolj zavedamo ob razstavi, ki govori o ustvarjalnem dotiku, in se vsaj z večino del še vztrajno zanaša na ustvarjalno roko.

                                                                                            Milček Komelj

Medenove stvaritve, vezane na likovne zakonitosti konkretne umetnosti, sodijo med prva tovrstna umetniška dela pri nas. Z njimi je obelodanil celostni prikaz razvoja problematike notranjih in zunanjih ploskovnih in prostorski dimenzij likovnih stvaritev. Svoje razmišljanje gradim na povezavi razvojnih faz, ki so naznanile odmik od slikovnega polja kot nosilca iluzije mimezisa k snovnosti likovnih stvaritev, očiščenih razlkičnih ikonografskih tem. Na ta način je njegova ustvarjalnost postala zavezana sama sebi in ni ji potrebno služiti nikomur in ničemur; zavezana je zgolj problematiki notranjih in zunanjih likovnih zakonitosti. V tem se Meden razlikuje od sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, katerih stvaritve so v službi idej, vezane na življenje, sprejete in doživete intuitivno in ekspresivno.

                                                                                                                  mag. Franc Obal