“Akademski kipar in grafik Mitja Stanek se z razstavo RETRO#MMXX v Galeriji Murska Sobota prvič samostojno predstavlja. Kot napove že naslov razstave, smo skušali z razstavo ustvariti pregled umetnikovega kiparskega in grafičnega opusa. Razstava je razdeljena na več manjših formalno-vsebinskih poudarkov, ki celovito orišejo Stanekovo likovno poetiko.

V umetnikovem opusu ni lahko razbrati posamičnih ustvarjalnih faz z jasno prepoznavno razvojno osjo in določiti sosledja umetniških ciklov in serij. To bolje razumemo, če vzamemo v obzir, da je umetnik tudi predan likovni pedagog in izkušen restavrator in si dopušča, da tudi ti omenjeni področji fluidno prehajata v polje njegovega avtorskega dela. Tako se dinamika njegovega pedagoškega poklica in restavratorskega dela, ki sta podvržena nenehnemu raziskovanju, oziranju v preteklost, odzivanju na aktualne razmere in tehnološke novosti, tako v formalnem kot vsebinskem smislu odraža tudi v njegovih kiparskih in grafičnih stvaritvah.

Tako v grafičnem kot kiparskem mediju se kot osrednji likovni element izpostavi preplet oz. mreža. Ta lahko simbolno povezuje ali pa diametralno nasprotno razdvaja in ločuje. Na razstavi vidimo izjemne »grafične tkanine« serije Netz. Niz oz. preplet črt je prav tako osnovni likovni element črtnih kod časopisa Delo v  grafikah Združeno delo in Delo. Tudi nekaj skulptur v keramiki je mrežno grajenih ali pa vsaj spiralasto prepletajočih se. Leseni in bronasti kipi in reliefi QR kod so prav tako grajeni s kontrastnim nizanjem osnovnih modulov v zamaknjenih ravninah. Zdi se, da umetniku prepleti, nizanja in spirale poleg dinamične komponente nudijo vizualno vstopnico za miselne prostore in medprostore, v katerih se znajde, jih senzibilno občuti ter jih v zadnji sekvenci likovno nadgradi. “

Irma Brodnjak Firbas (iz razstavne zloženke)

Ustvarjalni opus umetnice Mateje Kavčič je že od začetka prežet z naravo. Najprej jo je interpretirala skozi klasično slikarstvo, kjer je v ospredje stopal organski red, a je ta na slikarski površini kljub temu ostajal nasičen, v njem je bilo kljub formalno pravilnim geometrijskim oblikam ves čas čutiti notranjo napetost, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo avtorica na svoji razvojni poti prestopila prag okvirja in preko platna stopila v prostor, iz galerijskega prostora pa tudi v naravo samo. Zunanji prostor, zlasti gozdovi, ji predstavljajo opazovalnico in hkrati svojevrstni umetniški studio za njene mnoge land art projekte.

Leta 2016 se je umetnica v Galeriji Božidar Jakac predstavila s samostojno razstavo in z elementi narave vstopila v razstavni prostor lapidarija. Koncept postavitve, determiniran že z naslovom – Zavetja, seveda ni bil namenjen zgolj samemu sebi in imanentni estetski komponenti, temveč je vzpodbujal in nagovarjal k interakciji. Pri tem niso bili mišljeni zgolj obiskovalci, temveč tudi avtonomnost in izražena bit naravnih elementov v historičnem prostoru. Pa tudi potencialna bitja, ki s temi elementi sobivajo, bodisi predstavniki živalskega bodisi vilinskega, magičnega sveta. Zavetja so namreč zgrajena vedno za nekoga.

Na nek način je tudi umetnica, ki sicer nima klasičnega ateljeja, našla zavetje in poglobila vez z Kostanjevico na Krki, ko je razstavo več mesecev pripravljala v praznem, še neobnovljenem delu stavbe. Uporabljala je lokalni material narave iz bližnje okolice galerije, med drugim tudi močvirsko travo, po katero se zadnja leta pogosto vrača v okolico nekdanjega cistercianskega samostana Kostanjevica na Krki.

V letu 2019 je skozi projekt Odprtega ateljeja naslovljen Vezi svojo povezavo z naravo in prostorom, kot neke vrste naravno umetniško terapijo ali vsaj kot pozitivno lepo doživetje za vsa čutila, ponudila ponudila obiskovalcem v Galeriji Božidar Jakac. V neobnovljenem delu galerije je en mesec pred očmi obiskovalcev nastajala instalacija iz dišečih močvirskih trav in risb na okrogla platna.

Razstava Vezi v Galeriji Murska Sobota je nadaljevanje razstave Zavetja in Odprtega ateljeja ter moment, ko Kavčičeva s svojo prostorsko postavitvijo vstopa v klasičen razstavni prostor.

Mateja Kavčič (1970, Novo mesto) je otroštvo preživela v Brestanici. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je leta 1989 vpisala na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je 1994 diplomirala pri prof. Janezu Berniku in prof. Jožefu Muhoviču in leto kasneje obiskovala slikarsko specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Leta 2007 je pridobila pedagoško andragoško izobrazbo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1995 ima status samozaposlene v kulturi. Deluje kot vizualna umetnica na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, prostorskih postavitev in land arta. Sodeluje pri restavratorskih projektih in vodi ustvarjalnice za otroke. Je dobitnica priznanja Majskega salona 2011. Zadnjih osemnajst let živi in ustvarja v Škofji Loki.