NAPREJ V PRETEKLOST (3.): Zanimivosti o umetniških delih Marjana Gumilarja na aktualni razstavi Razbita površina
“Umetnik je v enem izmed intervjujev dejal, da svoja dela doživlja zelo telesno, kot svoj drugi jaz, zato se spričo tega dotaknimo figure v Gumilarjevem likovnem snovanju. V najnovejših Gumilarjevih delih je človeška figura doslej najbolj celovita in prepoznavna. Kljub temu, da podobo jasno prepoznamo in da so umetniku glavna referenca družinske fotografije, pa nam umetnik figur ne podaja v realistični maniri, temveč se bolj osredotoča na njihovo duhovno substanco. Človeške podobe se fantomsko razpuščajo, konture figur so pogosto nesklenjene, kot da bi umetnik na ta način iz telesa lažje izpustil duhovno esenco in jo skozi slikarski obred naredil nesmrtno, varno pred pozabo, s tem pa tudi univerzalno in arhetipsko. Umetnik duhovno plat figure poudari tudi s tem, da figure osvetli od znotraj. Znotraj upodobljenih teles torej ustvari svetlobno žarenje v stilu rentgenske presvetlitve ali termografskih posnetkov, ponekod svetloba v obliki avre obsije celotno telo.
Kljub jasni konstrukciji figure se nam v teh delih zaradi pogosto nesklenjenih kontur, ki zadrhtijo na platnu, zazdi, da figure bledijo ali se razkrajajo. Gumilar tako v podobah telesa odlično ujame prehodnost in krhkost njihovih stanj, s čimer se njegova najnovejša dela navezujejo na figuraliko Petra Doiga, še bolj pa se približajo atmosferi v slikah Luca Tuymansa in njegovemu prepoznavnemu odmiku od narativne figuralike. Tuymans je znan po izmuzljivih podobah, ki so nosilci pomenov, a hkrati pomene tudi »zadržujejo«, kar nedvomno velja tudi za Gumilarjeve figuralne mizanscene.”
(povzeto po besedilo Irme Brodnjak Firbas v spremljajočem razstavnem katalogu)
