Konec 70-ih let se je Lojze Logar po zaključeni fazi njegove različice pop arta in kratki konceptualni fazi (leta 1976 je npr. v ljubljanski Mestni galeriji namesto svojega dela razstavil listek z napisom »Tukaj bi lahko razstavljal Lojze Logar…«) vrnil k slikarstvu.

 

Skozi radikalno ekspresionistično fazo (slike na papir v maniri action paintinga, črni gvaši na papir) je prišel do črnočrnega slikarstva, t.i. Črnih slik. Od narativnega se je umaknil v čisto likovnost, v polje abstrakcije, na področju katere je raziskoval izrazne možnosti črne barve (različni odtenki črnine, gladki/mat barvni nanosi, problematika ospredja in ozadja ipd.). Glavnino črnih slik je umetnik naslikal v mirnem okolju vasice Selišče blizu Sv. Jurija ob Ščavnici, na domačiji ljubiteljskega slikarja in kiparja Lojzeta Veberiča.

 

To fazo umetnikovega ustvarjanja bi lahko označili za izrazito “introvertirano”, sploh, če jo primerjamo z barvito in simbolike polno serijo Davidovi vrtovi, ki sledi. Aktualna razstavna postavitev v Galeriji Murska Sobota, ki Črne slike predstavi v dialogu z Davidovimi vrtovi, ta kontrast še posebej izpostavi.