Slikarstvo Davida Smytha v nobenem pogldu ne more zanikati svoje navezanosti na tradicijo ameriškega abstraktnega ekspresioneizma, še posebej na akcijsko sliakrstvo. Tisto, kar pa se zdi, da omogoča njegovo osebnostno raven v slikarstvu, navzočnost v sodobnem prostoru, neke vrste psihološko, ne le reakcijo, temveč meditacijo o njem, oproščeno vsake literarne simbolike, pa je Smythov pristop k pojmovanju (in seveda uporabi) kolaža. Kolaža, v vsej njegovi polnosti, bogastvu dodajanja in odvzemanja, nalaganja in urejevanje prostora: da, prav prostor, ki ga na tak način obvladuje Smyth, potem ko si najprej izriše neke vrste grobo orientacijsko mrežo, še bolj grobo od same strukture platna, ki se mu vedno zoperstavlja, je tisti slikarjev inspiracijski element, ki ga obvezuje in hkrati razrešuje v smislu kopičenja novih in novih podob.