Ob njenih kiparskih delih, ob katerih odkrivamo neokonstruktivistične elemente strukturalnih konstruktivnih izhodišč ruskega konstruktivizma, neoplasticizma 20. in 30. let ter minimalizma 60. let tega stoletja, lahko rečemo, da pri tem ne gre za logiko pomanjšanega modela, temveč za sestavljanje, montažo že gotovih industrijskih materialov, ki jih umetnica izbira, oblikuje, brusi, polira, reže, krajša, izrezuje in določa njihov obseg in zgoščeno formo, ekspresivno občutene celote, s katero doseže želen svetlobni in prostorski učinek.