Hommage á Tisnikar. Razstava del avtorjev iz stalne zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti, Slovenj Gradec
23. 3. - 18. 5. 2017
V ozadju vsake od Tisnikarjevih podob je resnična zgodba iz življenja, svojega lastnega ali pa iz življenj tistih, ki jih je v letih svoje nenavadne službe v prosekturi pospremil na zadnji poti. A travmatski naboj teh človeških dram je Tisnikar znal povzdigniti v sfero univerzalnih simbolov. Predanost ustvarjanju in instinktivna zavezanost izbranemu motivnemu svetu je kljub pomanjkanju klasične slikarske izobrazbe, a ob osupljivem tehnološkem znanju, rodila podobe, ki so na svoj poseben način popolne. Napolnjene so z vedno enako, pridušeno, irealno in tesnobno atmosfero, a kljub temu z neizrekljivo plemenitim občutkom zremo v izpraznjene pokrajine, poseljene s figurami, iz katerih je že zdavnaj odteklo radoživo življenje. Izgubljene in nemočne, hkrati pa grenkobno presvetljene z žarkom upanja, ki se obupno prebija skozi koprenasto nebo, se kažejo kot sence slehernika, potopljenega v obzorje zemeljskega sveta. Življenje Jožeta Tisnikarja se je končalo leta 1998 v tragični prometni nesreči ravno v času, ko je z veliko retrospektivno razstavo ob jubileju sedemdesetletnice v slovenjgraški Koroški galeriji likovnih umetnosti doživel največji triumf svoje umetnosti. Samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence pa je tudi poslej ostala neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, osredotočenih na eno izmed osrednjih zbirk slovenjgraške galerije z naslovom »HOMMAGE Á TISNIKAR«, ki jo je zasnovala umetnostna zgodovinarka in tedanja direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Milena Zlatar, v spomin na velikega slikarja pa združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike.
Poleg del Jožeta Tisnikarja bodo na razstavi še dela Mirsada Begića, Bogdana Borčića, Hermanna Falkeja, Zdenka Huzjana, Roberta Kusterleta, Štefana Marflaka, Dragiše Modrinjaka, Zorana Mušiča, Valentina Omana, Tihomirja Pinterja, Hermana Pivka, Iva Prančiča, Vlada Repnika, Vladimirja Veličkovića in Franca Vozlja.
Jože Tisnikar
Samouki slikar Jože Tisnikar (1928-1998) je eno izmed najbolj prepoznavnih imen slovenskega modernega slikarstva po drugi svetovni vojni. Rodil se je leta 1928 v Mislinji pri Slovenj Gradcu. Leta 1951 se je zaposlil v slovenjgraški bolnišnici kot bolničar in tam leta 1955 naslikal prvo značilno sliko, s katero je pritegnil pozornost ravnatelja slovenjgraškega Umetnostnega paviljona, akademskega slikarja Karla Pečka, ki ga je odtlej dejavno spodbujal na vznemirljivi umetniški poti. Bolnišniško okolje, zlasti travmatična atmosfera prosekture, kjer je delal kot obdukcijski pomočnik, je v naslednjih letih izoblikovalo njegov poseben in prepoznaven likovni svet. Leta 1958 je prvič samostojno razstavljal, v tujini (v Avstriji) že leta 1963. Nacionalno nagrado Prešernovega sklada je prejel za razstavljeni opus leta 1969. Sledila so desetletja uspešnega uveljavljanja na domači in mednarodni likovni sceni.
