Razvojno dimenzijo obravnavanih pomurskih slikarjev, vpeto v tokovne sodobne likovne umetnosti, od romantično navdihnjene potrebe za ekspresijo do klasične potrebe za redom in koncepturalnim idejnim izrazom, razumemo v luči njihove združene ustvarjalne spontanosti in inteligentnosti, ki slikarstva krajine ne opredeljujeta kot definitivnega izraza, usidranega v videnje krajine, ali statične pojave njene odmevnosti. Razlagamo si jo lahko kot smiselni pretok in odsev slikarskih razmišljanj o vprašanjih lastnega bivanja v deželi, ki je v prehodni zemljepisni legi povezana z ekspresivno občutenim severom, toplim, mehko oblikovanim Mediteranom na jugu ter svečanim in slavnostnim vzhodom.