Slikarski opus Natalije Šeruga je avtorsko izredno prepoznaven. Ponekod slikarka sicer podatkovno preobremeni posamezno sliko in bi v likovnem smislu »manj« pomenilo več. Risba je v nekaterih momentih – predvsem pri lobanjah – brez potrebe infantilna, pri slikanju dlak in perja pa se izgubi občutek taktilnosti. Natalija Šeruga, kljub omenjenim pomankljivostim – ki pa niso tako usodne, kot se zdi na prvi pogled – zelo zelo izvirno in povsem v svojem konceptu uporabi mučeništva in izmučene ali motivno skorajda tako izrabljene stvari, kot so človeške lobanje. Slikarka zelo inteligentno doseže lastno govorico, ki se posrečeno vpenja v širšo kulturološko konstelacijo.