NIKOLAJ BEER, SANDI ČERVEK, MARJAN GUMILAR, ZDENKO HUZJAN in FRANC MESARIČ. 10 let pozneje. Slike
16. 12. 1997 – 9. 2. 1998
Nikolaj Beer je slikar, katerega likovni izraz pomeni konstruktivno nadaljevanje slikarstva Ludvika Vrečiča (1900–1945)oziroma njegovih ekspresivno občutenih motivov prekmurske pokrajine, nastalih 30. Letih tega stoletja, in gestualnega slikarstva sproščene poteze s čopičem Ladislava Danča (1932– 1979), kakršnega odražajo njegove slike goričke pokrajine, nastale v zadnjih letih Dančevega življenja, nabite in prežete s posebno energijo goričkega sveta in panonske ravnice ter njune konfiguracije nizkega gričevja in širnega obzorja.
Na slikarski razvoj in nastanek črnih slik Sandija Červeka, za katere smemo reči, da predstavljajo izrazit oseben primer evropskega monokromatičnega slikarstva, odprtega barvnega polja, je gotovo vplivala slikarjeva skušnja predmetnosti, posebej figuralike človeškega telesa, ki se ohranja in jo občutimo v njenih skrajnih sledeh še vedno in predvsem v Červekovih vertikalno koncipiranih formatih slik.
Osvobajanje figurativnosti Zdenka Huzjana se v njegovi končni fazi odrazi skozi snovnost prevladujočih rdečih barvnih površin, v katerih slikarjev dialog s prostorom barve osmišljajo sledi prstov in roke, ki pretakajo v sebi slikarjevo energijo telesa in duha.
V slikarstvu Marjana Gumilarja ne zasledimo figurativnosti v smislu človeškega lika, ampak imamo ves čas opraviti s predmetnostjo ambientalnosti krajine, bivanjskega prostora, ki ga slikar izraža s strukturalnim sistemom gradnje slikovnega polja v različnih prostorskih razmerjih, pogojenih ne samo z raznolikostjo geometrizmov, temveč in najbolj očitno s poudarjanjem kromatskih vrednosti barve, oblike in materiala, ki figurirajo avtohtono, vendar koherentno v smislu homogenosti iz več plasti sestavljenega nosilca slikovnega epiderma, v katerem zaznamo raznolikosti med trdim in mehkim, globinskim in ploskovnim, prosojnim in neprosojnim…
Mesaričevo slikarstvo opredeljuje že od vsega začetka konstruktivistični likovni pristop, s katerim svoje ideje, misli in svoj pogled na življenje izraža v resničnosti konstrukcije, ki jo je sicer moč obvladati z razumom in intuicijo, da bi jo lahko ponovno odkrili v dani resničnosti, v katero slikar prodira, jo odkriva in oblikuje z geometriziranim načinom dojemanja, s kontrolirano vidno slikarsko potezo in izbranim zemeljsko obarvanim koloritom.
Franc Obal
