14. 4. 2005 – 5. 5. 2005

Vrezčeve slike, tudi takrat, ko so naslikane monohromno, vsebujejo neko tiho notranje žarenje. Vir svetlobe je vedno postavljen v notranjost slike, v prostor med slikovnim poljem in steno, se pravi v plasti, ki razmejujejo vidno od nevidnega. Namesto klasične perspektive nastopi plastenje barvne materije. Iz pretežno gladke površine platen izstopajo barva jedrca in reliefni ostanki slikarske poteze s čopičem. S konstrukcijo pasov in vnovično razbremenjenostjo centra slike navede slikar gledalca na to, da začne sliko opazovati izhajajoč iz njenega središča. Slika, ki jo odlikuje negibna monumentalnost, nam tako vzbudi iluzijo, da se razpira v svojih pasovih.

                                                                                       Robert Inhof