11. 12. 2008 – 22. 1. 2009

Barvna polja Huzjanovih slik s tankočutnimi tonalnimi prehodi ustvarjajo brezmejnost. Slike vabijo, da se potopimo vanje, tako silhueta figure, ki jo je tja umestil slikar, postane naš tovariš. Ali obratno, mi postanemo njen tovariš, tisti drugi jaz, ki hrepeni, si drzne hrepeneti in želeti. Izkušnja ali izkušnje, po katerih hrepenimo, nam Huzjanova slika velikodušno ponuja. Mark Rothko je ob svojih platnih, ki jih je načrtoval za jedilnico v Seagram Building v New Yorku, dejal: »Če ljudje želijo svete izkušnje, jih bodo tukaj našli. Če želijo profane izkušnje, bodo našli tudi te. Jaz se ne opredeljujem.« In prav ta isti pomen, ne nujno izražen z istimi besedami, je prisoten v Huzjanovem slikarstvu. Skoraj monokromna meditativna barvna polja ponujajo neskončno mnogo pogledov. Vedno, ko isto sliko znova uzreš ti ponudi drug izraz. Skoraj tako je, kot bi slika imela lastno življenje, lastne občutke, lastne reakcije na okolje. Je kot bitje z dušo, ki svoj karakter na slikovnem polju izraža z množico drobnih potez, spojenih z večjimi barvnimi ploskvami in na koncu še s srčiko svojega obstoja, silhueto figure, drobnega ali nasprotno velikega bitja, ki tam enostavno je.                                                                                                                                          

                                                                                                                          Nataša Smolič