21. 12. 2000 – 22. 1. 2001

Huzjan nam s svojim slikarstvom govori o eksistencialni stiski in človeški tesnobi, ni pa tesnoben sam način njegovega slikanja. V nasprotju z mnogimi slikarji, ki se čutijo dolžne govoriti o slikanju kot o trpljenju, kot da bi to ne bilo razvidno iz prenekaterega izdelka, je Huzjanov način slikanja nežen in uživaški. Sliki posveti vso svojo pozornost. Samo slikar, ki ve, kje so njegove meje, lahko ve, kako daleč je sploh prišel in pri tem ne postane prevzeten.

Huzjanove figure v nobenem primeru ne moremo označiti kot sanjske figure. Huzjanov homunkulus, je hkrati ustvarjena forma in tista točka, skozi katero lahko postane Huzjanov razmislek o svetu artikuliran. Huzjan na likovno izviren in mojstrski način neponovljivo govori o splošnosti tega sveta. Čuden paradoks, ki ga je deležen vsak velik umetnik, je ta da bolj, ko ti problemi postajajo splošni, bolj so pristno naš subjektivni problem. In samo skozi pristno subjektivne občutke, doseže ta govorica svoj smisel in namen. Katarzo, spričo katere se svet zdi vsaj malo boljši ravno v tisti točki, kjer je najbolj siromašen in hitro pokvarljiv – v svoji človečnosti.

                                                   Robert Inhof