SKUPINA DHLM: takrat in pozneje
Izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota
Galerija Murska Sobota
23. oktober – 30. december 2025
Kustodinja razstave: Irma Brodnjak Firbas
Skupina DHLM je bila ena najpomembnejših umetniških pobud, ki se je pojavila na slovenskem severovzhodu na začetku sedemdesetih let 20. stoletja. Med leti 1970 in 1974 so njeni štirje člani – Ladislav Danč, Štefan Hauko, Lojze Logar in Franc Mesarič – s svojo ustvarjalno svežino in angažiranostjo pomembno zaznamovali razvoj likovne umetnosti v Pomurju. Začetnice njihovih priimkov tvorijo akronim DHLM, pod katerim so kot skupina nastopali in razstavljali. Bili so tudi prvi prekmurski likovni umetniki, ki so se javnosti predstavili kot skupina.
V času, ko je pomurski likovni prostor še vedno vztrajal pri domačijskem realizmu, so člani skupine DHLM v regionalni prostor vnesli modernistični likovni jezik – elemente pop arta, hiperrealizma, neoekspresionizma in magičnega realizma. Prevzeli so vizualno izraznost sodobnih likovnih pristopov ter jo prepletli z lastnimi izkušnjami in sočasnimi družbenimi spremembami. Skupina DHLM je tako predstavljala svežo strujo v prostoru, ki se je šele likovno artikuliral. Šele z njo je umetnost tega prostora prešla iz povojne figuralike in poetičnega krajinarstva v bolj eksperimentalno in konceptualno smer. Omenjena četverica je v Pomurju vzpostavila sodobno likovno tradicijo, ki se je z njihovo generacijo prvič resneje uveljavila kot avtonomna in sodobna umetniška praksa. Čeprav skupina ni delovala na podlagi formalnega programa, je bila njihova povezava strateška in premišljena – združeni so lažje opozarjali nase ter s skupnimi nastopi gradili likovni dialog v lokalnem prostoru in širše.
Bili so prva generacija likovnih umetnikov iz Pomurja, ki je akademijo zaključila v Ljubljani in ne več v Budimpešti ali Zagrebu kot generacija poprej. Z vrnitvijo v Prekmurje je bil poleg umetniške produkcije pomemben tudi njihov organizacijski prispevek k razvoju lokalnega kulturnega dogajanja. Sodelovali so pri organizaciji razstav, povezovali umetnike iz različnih koncev Slovenije in iz sosednjih držav, dajali pobude za mednarodne likovne manifestacije in uveljavljali Pomurje kot likovno relevanten prostor in tudi na ta način krepili status Murske Sobote kot mesta. Čeprav je bilo njihovo skupno delovanje sicer kratko, je bilo zelo intenzivno in daljnosežno – in ravno danes še toliko bolj dragoceno kot dokument nekega časa in odločne ustvarjalne vizije.
Četvorica je očitno začutila, da je spremenjena družbena in duhovna klima sposobna sprejeti njihove avantgardne umetniške ideje. Čeprav je vsak ohranjal svojo likovni slog, jih je povezovala odprtost do sodobnih umetniških tokov, predvsem pa globoko spoštovanje do slike kot avtonomnega umetniškega objekta ter prostora vizualnega razmisleka. Pop art in hiperrealizem, ki sta bila v tistem času v zahodni umetnosti že dobro uveljavljena, sta v delih Lojzeta Logarja in Franca Mesariča dobila specifičen, pogosto ironičen ali tesnoben ton. Posebno mesto zavzema magični realizem Štefana Hauka, ki odstira vase zazrt, melanholičen in tih svet, daleč stran od živahnega utripa večjih urbanih središč. Ladislav Danč je svojo krajine ekspresionistično preoblikoval in jih dodal duhovno razsežnost ter izrazite simbolične poudarke.
Ladislav Danč ( 1932, Prosenjakovcih – 1979, Murska Sobota) . Po osnovni šoli in gimnaziji je odšel na državno učiteljišče v Maribor, kjer je njegov učitelj risanja, akademski slikar Maks Kavčič, hitro odkril njegov talent. Po učiteljišču se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, ki jo je uspešno zaključil leta 1959. Kmalu se je zaposlil na RTV Slovenija, nato pa ustvarjal kot svobodni umetnik. Leta 1967 se je vrnil v Prekmurje in se kmalu pridružil skupini DHLM .
Štefan Hauko (1935, Sodišinci) Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1966 pri prof. Gabrijelu Stupici, podiplomski študij za restavratorstvo pa je zaključil pri prof. Mirko Šubicu. Do upokojitve je deloval kot restavrator v Narodni galeriji v Ljubljani. V širšem pomurskem prostoru je Hauko poznan tudi po nagrobnih spomenikih, številnih mozaikih, poslikavah in plastikah v katoliških sakralnih objektih.
Lojze Logar ( 1944, Mežica – 2014, Izola) Gimnazijo je končal v Murski Soboti. Leta 1968 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1970 končal še specializacijo iz grafike pri profesorjih Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Leta 1974 se je študijsko izpopolnjeval v Zahodnem Berlinu, kjer je bil njegov profesor Martin Engelmann. Zgodnje ustvarjalno obdobje je preživel v Radencih, kasneje pa se je ustalil v Ljubljani in nazadnje v Izoli.
Franc Mesarič (1938, Mitrašinci, Makedonija – 2020, Murska Sobota)
Po končani gimnaziji v Murski Soboti in študiraL na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Med njegovimi profesorji so bili France Mihelič, Slavko Pengov, Božidar Jakac, Riko Debenjak, Gabriel Stupica in Maksim Sedej. Diplomiral je leta 1965. Leta 1964 se je najprej zaposlil kot učitelj risanja, še istega leta pa kot konzervator v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti kjer je bil med drugim zadolžen za likovno in razstavno dejavnost. Leta 1967 se je zaposlil v ZGEP Pomurski tisk kot grafični oblikovalec in kasneje kot likovno-tehnični urednik Pomurske založbe, kjer je ostal do upokojitve 1995.
-
- Ladislav Danč
-
- Štefan Hauko
-
- Lojze Logar (foto: Tihomir Pinter)
-
- Franc Mesarič
ŠTEFAN HAUKO. Akvareli
Galerija Murska Sobota
23. oktober – 30. december 2025
Kustodinja razstave: Irma Brodnjak Firbas
Štefan Hauko je edini še živeči član znamenite pomurske umetniške skupine DHLM poimenovane po začetnicah priimkov njenih članov: Ladislava Danča, Štefana Hauka, Lojzeta Logarja in Franca Mesariča. Skupina je delovala in skupaj razstavljala med leti 1970 in 1974 in v pomurski likovni prostor vnesla sodobne modernistične tokove – od pop arta do hiperrealizma – ter predramila dotlej zadržano lokalno umetniško sceno. Medtem ko so drugi člani v svojih delih raziskovali predvsem pop-artistične in hiperrealistične prijeme, je Hauko že tedaj izstopal z izrazito intimnim slogom, najpogosteje označenim z magičnim realizmom. Svoje slike je naseljeval s figurami v močvirnatih, nadzemeljskih krajih. V njegovih slikah smo takrat razbrali osamljene like v travi, megličaste obrise dreves, tišino vlažne pokrajine. Človek v teh delih ni bil junak dogajanja, temveč prej tih opazovalec, eterično bitje med naravo in domišljijo.
Ta občutljivost in liričnost sta ostali prepoznavni značilnosti njegovega ustvarjanja tudi v kasnejših desetletjih. Pol stoletja pozneje figura ostaja, a v drugačni obliki. V umetnikovih najnovejših akvarelih je človek le še silhueta, zamegljen privid. Iz barvnih lazur vznikajo črne postave, ki se pogrezajo v prosojne plasti in delujejo kot bežni odmevi preteklosti. Ta zabrisanost nosi v sebi slutnjo minljivosti.
Hauko v svojih akvarelih ne išče spektakla, temveč notranji odmev. Njegova ustvarjalnost ostaja vpeta v izkušnjo zgodovine – od modernističnih impulzov skupine DHLM do osebne poti, zaznamovane z raziskovanjem figure in krajine. Hkrati pa razstavljena dela odsevajo današnji čas, ki krepi občutenje ranljivosti in zavedanje, da je meja med bližino in odsotnostjo izjemno krhka. Razstava je zato več kot pregled zadnjih let umetnikovega ustvarjanja. Je tih, a prepričljiv dialog z negotovim časom. Gledalcu razstava zastavi vprašanje, kaj pomeni biti človek v svetu, ki se vse bolj neprijetno spreminja.
Štefan Hauko (1935, Sodišinci) Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1966 pri prof. Gabrijelu Stupici, podiplomski študij za restavratorstvo pa je zaključil pri prof. Mirko Šubicu. Do upokojitve je deloval kot restavrator v Narodni galeriji v Ljubljani.
