Razstave

Nikolaj Beer, Sandi Červek, Marjan Gumilar, Zdenko Huzjan in Franc Mesarič.

Barvanje z akvarelnimi barvami je podobno življenju. Je geneza, polna vznemirljivih napetosti naključij in zavestnih možnosti, in rojstvo, katerega končni rezultat je venomer prepletenost s številnimi vprašanji.

Pogačarjev opus karakterizira poudarjena likovnost, ki se izraža s finim obravnavanjem slikarske površine, z barvnimi in strukturalnimi gradacijami, z zarisi, sevanji in s samo barvitostjo.

Zmago Jeraj je perfekcionist v pravem pomenu besede. Kompozicijska skladnost nejgovih fotografij, izpeljanih z estetsko relevanco, se zdi kot predpogoj in edino možno izhodišče, da posnetek sploh nastane.

Doslej smo na bienalnih razstavah v glavnem vztrajali na širokem, stilno nezavezujočem avtorskem izboru male plastike s strani kuratorjev, tokrat pa smo se prvič odločili, da bomo na 13. bienalu predstavili malo plastiko z določeno tematiko, vezano na skupno osnovno, umetniško ustvarjalno izhodišče.

Razstava slikarij Štefana Balázsa predstavlja obdobje zadnjih petih let 1992-1997. Usmerjena je na povezano izpoved, pri kateri je vodilna nit doživljanja iskanje s pomočjo formalnih in vsebinskih sprememb stvarnosti.

V sodobni likovni umetnosti postmodernizma zavzemajo danes posebno mesto slikarji, ki so ostajali izven trendovskih pozicij bodisi figuralnega ali abstraktnega likovnega izraza.

Dela Jánosa Németha so zdijo monumentalna tudi v svoji majhnosti. So manjša po velikosti, vendar ne majhna po pomenu, saj njihova veličina ni odvisna od njihove velikosti, temveč od njihovega učinka in vsebinskega sporočila. Vendar Németh po z potrebi izdeluje tudi kipe večjih dimenzij, po kvaliteti izenačene s svojimi manjšimi deli.