Razstave

Huzjan nam s svojim slikarstvom govori o eksistencialni stiski in človeški tesnobi, ni pa tesnoben sam način njegovega slikanja. V nasprotju z mnogimi slikarji, ki se čutijo dolžne govoriti o slikanju kot o trpljenju, kot da bi to ne bilo razvidno iz prenekaterega izdelka, je Huzjanov način slikanja nežen in uživaški.

Ugotovimo lahko, da so skulpture malih dimenzij, ki so nastale v 90. Letih, živo prisotne v ustvarjanju sodobnih slovenskih kiparjev, in to ne le kot obrobno razmišljanje in eksperimentalno preverjanje možnosti kasnejše povečave, temveč kot avtonomna, samosvoja kiparska disciplina.

Rdeča nit razstave je Gromov odnos do novega prostora, do ameriške kulture, do tistega pradavnega sveta Indijancev ali do neposrednega družbenega okolja v velikem mestu.

Vsekakor se Naca Rojnik raje kot s koncepti ukvarja z oblikami. Neizmerno več ji je do tega, da umetnost ustvarja v neposrednem dotiku z rokami, kot da o njej samo razmišlja.

Pričujoča razstava Igorja Banfija je torej več kot zgolj informacija o njegovem najnovejšem ustvarjanju. Pričujoča razstava nam namreč zelo zgovorno priča o stiskah mladega umetnika, ki se hoče ukvarjati s slikarstvom v času, ko le-to postaja vse bolj odrinjeno v senco spričo tako imenovanih »novih medijev«.

Dobre fotografije so redke. Nastanejo v idealnem sozvočju med avtorjem, modelom in neponovljivo čarovnijo trenutka, ki se je ne da natančno razložiti. Moj oče pravi, da morajo dobre fotografije imeti dušo, mojster Kološa pa, da morajo lepo zveneti.

Neumorno in vztrajno, z naklonjenostjo, ki je tako zelo tipična za stare mojstre, Binder z mrežo iz žice bodočega objekta premošča prostor, z namenom, da bi ujel svetlobo in zanjo ustvaril prostor, ne da bi pri tem vzbudil pozornost s svojim popolnim obvladovanjem te popolne tehnike.