Razstave

Konec 60. let se je umetnik pridružil skupini mladih ustvarjalcev poimenovanih tudi »Neokonstruktivisti«, med katerimi so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne ter kasneje pridružena Vinko Tušek In Slavko Tihec. Umetnike so povezovali sorodni metodološki pristopi in minimalistična načela oblikovanja, z uporabo sodobnih materialov, kot sta pleksi steklo in neonska svetila.

Praznina na slikah Igorja Banfija ni meditativna praznina, prej gre za praznino grozečega in vseuničujočega niča, v kateri nasprotja ne najdejo svoje pomiritve, med mikro in makro kozmosom pa ni nobene harmonije. Horizont na njegovih slikah je tista uničujoča sila, ki človeka ali drevo spremeni v povsem nepomemben in minljiv del kozmosa.

V opusu Katje Bednařik Sudec je vseskozi prisoten dualizem med telesnim in duhovnim. Ta dualizem se na simbolični ravni kaže v različnih razmerjih med svetlobo in temo, telesom in njegovo senco ter med preteklostjo in prihodnostjo. Pri tem je zanimivo, da Sudčeva ne vztraja pri samem razmerju kot nasprotju med dvema poloma, ampak v skrajni stopnji ta nasprotja tudi ukinja. Na takšen način ustvari svet, kjer telesno več ni vzrok in razlog bolezni in smrti, prej postane razlog eteričnosti in večnosti. V tem smislu lahko njen ustvarjanje imenujemo tudi »pravljično«. Zlo je še vedno tukaj, vendar ne zares, navzoče je zgolj kot metafora, ki omogoči pomirjujoči rasplet, ki teži k trajnosti.

Plakati Mladinskega informativnega in kulturnega kluba Murska Sobota

Dare Birsa, akademski slikar, grafik, oblikovalec, ilustrator in pedagog, se na svoji tretji samostojni razstavi v Galeriji Murska Sobota predstavlja s slikami, nastalimi med leti 2007 – 2017. Nazadnje se je v domačem pomurskem prostoru samostojno predstavil leta 2007, tako da se tokratna razstava kronološko začne pri koncu prejšnje. Razstava ponovno potrjuje in poudari Birsovo večsmerno raziskovanje, saj se skozi pregled njegovih slikarskih del izlušči več formalno in tematsko različnih serij in ciklov.

V ozadju vsake od Tisnikarjevih podob je resnična zgodba iz življenja, svojega lastnega ali pa iz življenj tistih, ki jih je v letih svoje nenavadne službe v prosekturi pospremil na zadnji poti. A travmatski naboj teh človeških dram je Tisnikar znal povzdigniti v sfero univerzalnih simbolov. Predanost ustvarjanju in instinktivna zavezanost izbranemu motivnemu svetu je kljub pomanjkanju klasične slikarske izobrazbe, a ob osupljivem tehnološkem znanju, rodila podobe, ki so na svoj poseben način popolne.

Janez Boljka je eden vidnejših predstavnikov slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Diplomiral je leta 1956 na ljubljanski likovni akademiji, tam leta 1959 končal tudi specialko pri profesorju Karlu Putrihu ter leta 1961 še grafično specialko pri profesorju Riku Debenjaku. Je eden vidnejših predstavnikov slovenskega nadrealističnega kiparstva, kar je izkazoval že v svojih zgodnjih delih, izvedenih v železu, na začetku varjenih predvsem iz kosov odpadnega železa ali starega orožja in kmečkih vil.