Razstave

Rajnarjevo slikarstvo je večplastno tako po vsebini kot tudi po formalni plati, ne glede na to, da se je uporaba termina večplastno že tako zbanalizirala, da se ponavadi ta termin uporablja ravno takrat, ko ni kaj povedati in so slike, o katerih se govori, vse prej kot take.

Sprehajati se po Jakijevem slikarskem in grafičnem opusu pomeni bloditi po labirintu človekove podzavesti. Njegova ogromna in nenavadna produktivnost je osupljiva.

Stremim po odprtosti in nematerialnosti; moja najljubša materiala sta akrilno steklo in legirano jeklo in njuni s svetlobo povezani lastnosti – transparentnost in odsevanje – mojemu koncepu zelo ustrezata.

Z memorialno razstavo Ladislava Danča želimo predstaviti njegovo sorazmerno kratko ustvarjalno pot, ki jo je nenadoma prekinila kruta smrt, vendar je bila v osnovi tako široko zastavljena, da nam danes odkriva vso veličino Dančevega likovnega ustvarjanja, odkriva vse od risbe, grafike, stripa, ilustracije, knjižne opreme, štafelajskega slikarstva in poskusov stenskega slikarstva do mozaika.

V likovnem razvoju Karla Brandstätterja, Petra Krawagne in Valentina Omana se zrcali podoba umetniške avantgarde na Koroškem v drugi polovici 20. stoletja, ki obenem razgrinja širino likovnega dogajanja v tej umetnostno razgibani deželi.

Muzej Međimurja Čakovec je to leto prvikrat organizator mednarodne likovne razstave PANONIA 98, manifestacije, na kateri se predstavljajo umetniki iz Avstrije – Burgenland, Madžarske – Žapanije Zala, vas, Gyoer, iz severovzhodnega dela Slovenije in od leta 1995 iz severozahodnega dela Hrvaške – Međimurja.

V Potočnikovem likovnem izrazu zunanje vsebine in forme vidnega predmetnega sveta pogojujejo notranji likovni jezik, oblikovan v spontani gestualnosti dinamike elementarnega procesa slikarstva realnega vsakdana.

Slikarstvo Vladimirja Potočnika ml. odlikuje radikalna in odločna opredeljenost za formiranje osebnega likovnega izraza, ki korenini v abstraktnem svetu odprtih in zaprtih prostorskih kompozicij, vezanih na dramatičnost same barvne površin, njenih zunanjih in notranjih odnosov, temnih, težko občutenih, prostorsko učinkujočih in nejasno opredeljenih amorfnih form v ospredju, in svetlejših, lažje občutenih, globinsko učinkujočih barvnih pasusih, ki se odkrivajo v ozadju nosilca prostorskega plastenja slike oziroma njene večplastne strukturalnosti.

Pričujoča razstava želi obiskovalca seznaniti z več kot dvajsetletno potjo umetniškega ustvarjanja oblikovalke tekstilij Silve Horvat, ki se je slovenski javnosti prvič predstavila s samostojno razstavo v Prešernovi hiši v Kranju pred dvajsetimi leti.

Nič posebej novega se ni zgodilo ne za kolonijo, ki je med najstarejšimi na Slovenskem, in verjetno tudi ne za posameznike, ki so se kot običajno zbrali iz vseh vetrov in v mešanici jezikov, ki so se pod vplivom imenitnega Lendavčana razvezali, spregovorili o vsem mogočem in se potem v likovnem jeziku znova posvetili vsak svoji zgodbi.

V najnovejših slikah Endreja Göntérja, ki so nastale v zadnjih dveh letih, se pravi ob koncu drugega tisočletja, torej v času, v katerem se izteka tisoča obletnica ustalitve Madžarov v Panonski nižini, se ponovno obudijo v njegovih slikah podobe slikarjevih občutij in predstav o tem času, o dejanjih ob prehodu iz poganstva in sprejetja krščanstva ter z njim povezane evropske civilizacije tako v materialnem kot duhovnem smislu.

V avtoportretih se skriva določen paradoks. Bolj ko se avtor ukvarja z osebno problematiko, bolj postajajo ti problemi splošni. Prav tako tudi pri nobeni ostali problematiki ne najdemo takih oscilacij kot ravno pri avtoportretih.