Razstave

Osrednji simbolni poudarek Banfijevih Horizontov je skrit v edinem “oprijemljivem” predmetu – v drevesu. Drevo je namreč edini predmet, ki ga v njegovih delih z gotovostjo prepoznamo. Banfijevo drevo zmeraj nastopa v ednini in sredi ravnice, morda panonske pušče, kljubuje času. Drevo že od nekdaj velja za simbol dolgega življenja in nesmrtnosti, v vzhodnih kulturah pa tudi ponovnega rojstva.

Pogled od zgoraj je v ožjem pomenskem okviru mogoče razumeti zgolj kot pogled iz ptičje perspektive: skozi tak pogled se predmeti in ljudje pokažejo v drugačni luči, nevidno postaja vidno, linija horizonta se izgublja oz. pomika navzdol, videno se postavlja v drugačni red kot sicer, tudi v stilizirano kompozicijo ali celo ornament.

Oblika, raztopljena v barvni madež, in substanca, upeta v kaligrafsko nemirno črtno risbo, se ujameta v elegantni umetniški ekvilibrij fenomenološkega dojemanja stvari, s katerim Januš sugestivno presega spekulativni formalizem hermetičnega, samozadostnega abstraktnega slikarstva, ki se je že davno izčrpal v opusih številnih imenitnih modernističnih slikarjev 20. stoletja.